Likovna razstava Aleksandra Veliščka: Cajtnot
Vabljeni v nedeljo, 26. 3. 2023 v Vilo Vipolže ob 15.00 na voden ogled razstave!
Ogled je brezplačen.
Vizualni umetnik Aleksander Velišček se lahko pohvali z bogatim in raznolikim opusom, v katerem ob abstraktnih epizodah osrednje mesto zavzema človeška figura. Posebno avtorsko prepoznavnost je dosegel s serijo slik Gullivers. Gre za izrazito ekspresivne portrete znanih sodobnih osebnosti, ki so svoje življenje posvetile političnim, družbenim ali filozofskim idealom in na različne načine zaznamovale družbeno dogajanje. Naslikane podobe, večinoma le obrazi, so napolnjene s posebno telesnostjo in psihološko napetostjo. Iz omenjene serije sta tokrat razstavljena portreta sodobnega angleškega slikarja Francisa Bacona in nemškega filozofa Martina Heideggerja. Ob bok seriji Gullivers je postavljena skulptura Putin, skoraj »preroško likovno delo«, saj je povsem odveč poudariti njeno aktualnost.
Veliščkov ustvarjalni potencial je izjemen in nikoli ne ponikne. S svojimi deli nas vedno znova preseneti in opozarja na pomembna družbena dogajanja. Ob soočanju z njegovo umetnostjo smo težko ravnodušni, saj nas nenehno izziva in napeljuje h kritičnemu razmišljanju. Vsaka nova serija je aktualna, z večplastno vsebino in vedno družbeno kritična, provokativna. Zato ne preseneča, da je tudi čas pandemije, ko je marsikdo in marsikaj obstalo, izkoristil za globok razmislek o sebi in sočloveku ter vlogi vizualne umetnosti in umetnika v današnji družbi. Takrat se je začela Veliščkova »pandemična pripoved«, ki se v različnih serijah spontano razvija še danes. Svoje začetne občutke v tej dveletni osami upodablja v seriji Renoirjevih tihožitij.
Sledila je serija oljnih Rembrandtovih portretov. Upodabljanje tradicionalnega portretnega motiva je ob sedanjem, pogosto slabšalnem pogledu nanj, tudi zelo drzna avtorjeva odločitev. Portreti so barviti, zelo različni po likovnem stilu in izbiri slikarjev, ki ga inspirirajo. Zapis lažnega avtorstva pa otežuje interpretacijo naslikanih podob in sporočil. To gledalca prisili, da se začne kritično poglabljati v naslikano podobo. Zapisana imena so prepoznavna in sugestivna, a v odnosu s figuro zavajajo in umetniško delo spajajo v izviren, včasih bizaren hibrid. Prav tu je Velišček našel izziv; z vizualnim jezikom nas zmede in pretkano izziva, da razrešujemo umetniški rebus, medtem ko podobe manipulirajo z nami.
Izbor zanimivih in intrigantnih portretov predstavlja tudi jedro razstave z naslovom Cajtnot v Vili Vipolže. Tu ni pomemben le čas njihovega nastanka, poseben pomen ima tudi kraj, saj je opus v celoti nastajal v domačem kraju, le nekaj korakov oddaljen od razstavišča. Lokalno obstaja le v globalnem kontekstu. Velišček se je tu že večkrat dokazal.
- Tatjana Sirk
